KLUB BORILNIH VEŠČIN SEVNICA
KBV Sevnica
tradicije in uspehov
Zlati sponzorji
Klub borilnih veščin Sevnica
Kyokushin Budokai državno prvenstvo v fullcontact karateju
Karate v Sevnici
Karate ima v Sevnici bogato tradicijo in močno prepoznavnost.
Že desetletja sevniški karate velja za enega najuspešnejših v Sloveniji. Naši športniki in športnice, takrat pod okriljem Karate kluba HYPO Sevnica, so dosegali vrhunske rezultate na najvišjih ravneh tekmovanj – od mednarodnih Grand Prix turnirjev do evropskih in svetovnih prvenstev. Posebno pozornost namenjamo razvoju mladih karateistov, saj želimo tradicijo nadaljevati z ambicioznim in strokovnim delom. Naš cilj je vzgojiti ne le odlične tekmovalce, temveč tudi odgovorne, samozavestne in poštene mlade ljudi.
Ker klub tekmovalno deluje tudi izven meja Slovenije, je zanimanje za vpis še posebej veliko med mlajšimi športniki, ki si želijo rasti in napredovati v kakovostnem okolju.
Naša usmeritev in poslanstvo
Klub borilnih veščin Sevnica deluje v javnem interesu na področju športa, kar potrjuje tudi njegova osnovna dejavnost – približati borilne veščine širši skupnosti, od otrok do odraslih in starejših. Poleg karateja v klubu delujeta še sekciji za kickboxing in boks, v zadnjih letih pa vse več poudarka namenjamo rekreativnemu gibanju in zdravemu načinu življenja tudi za tiste, ki se ne ukvarjajo aktivno s športom ali niso člani drugih društev.
Nadaljevanje uspešne poti
Ko se je zaključila zgodba Karate kluba HYPO Sevnica, se je njegovo delo in tradicija uspešno nadaljevala v okviru Kluba borilnih veščin Sevnica. Danes klub deluje pod vodstvom visoko usposobljenih strokovnjakov z bogatimi tekmovalnimi in trenerskimi izkušnjami, ki s predanostjo in znanjem vodijo nove generacije sevniških borcev proti novim dosežkom.
KARATE
KARATE izvira iz Okinawe, in sicer od leta 1600 naprej. Razvil se je iz prevzetih kitajskih borilnih veščin in bil izpopolnjen v smislu sredstva za samoobrambo, kajti v tistem času so bila orožja na otoku prepovedana. Prvotno se je imenoval TE, kar pomeni roka. Kasneje so mojstri prilagodili ime v KARATE (prazna roka) ali TOTE (kitajska roka) odvisno od znaka, ki se uporablja v njihovi pisavi. Ob koncu 19. stoletja je Gichin Funakoshi treniral različne karate mojstre in razvil svoj sistem, ki ga je poimenoval Shotokan. Kasneje je svoj stil razširil na osrednji otok, in potem tudi na zahod. Shotokan je danes najverjetneje najbolj razširjen karate stil.
Drugi karate stili, ki se trenirajo po svetu so še kempo, goju-ryu, kyokushin, isshin-ryu, shito-ryu, shorinji kernpo, shorin-ryu, urechi-ryu, wado-ryu, washin-ryu. Vsi ti stili vključujejo nožne udarce, udarce s pestjo, bloke. Eni poudarjajo linearno, drugi pa krožno gibanje. Vsak stil, kata, kumite imajo pomembno vlogo pri treniranju karateja. Najbolj efikasen stil pa je nedvomno Kyokusin karate, ki ga je ustanovil legendarni sedaj že pokojni Masutatsu Oyama (1923 - 1994). V Klubu borilnih veščin Sevnica, že več kot štiri desetletja primarno poučujemo Budokai oz. Kyokushin Budo Kai kontaktni karate (kumite) in sekundarno poučujemo še Shotokan in Kyokushinkai kate.
KICKBOXING
V KICKBOXINGu je poudarek na boksarski tehniki, kar ga naredi učinkovitega tudi v omejenem prostoru (ringu). Nožna tehnika je kopirana iz kontaktnega karateja in taekwondoja. Iz naštetih borilnih veščin se uporablja tisto, kar je najbolj učinkovito. Pravila so podobna naštetim borilnim veščinam.
Oprema za roke so, kot pri boksu, rokavice za kickboxing 10 oz, na nogah pa oblazinjeni ščitniki za stopala in piščal ter ščitnik za zobe in genitalije. Kickboxing je kontaktna borilna veščina, kar pomeni, da je cilj zadeti in ne nakazati udarec. Posledice treningov so dobra pripravljenost posameznika, lepše oblikovano telo in sposobnost učinkovite samoobrambe. Kickboxing je borilni šport primeren za vsakogar. Deli se v več športnih disciplin. Kickboxing je kot smo že pojasnili usklajena zmes boksa in nožnih tehnik prevzetih iz drugih veščin (karate, taekwondo, itd.). Izvira iz ZDA in je med najmlajšimi borilnimi veščinami (70 leta). Danes je med najpopularnejšimi borilnimi športi in se po načinu tekmovanja in treninga deli na point fighthing , light contact, kick light, full contact, low kick in K-1 rules. Vsakdo si lahko izbere disciplino, ki se mu zdi najprimernejša. Posebno mesto v različicah kickboxinga pa si zaradi svoje atraktivnosti in učinkovitosti zaslužita low kick in K-1. Pravila turnirjev K-1 dovoljujejo možnost borbe med različnimi stili (karate, tae kwon do, savate, muay thai, boks…) in zato v današnjem času dvigujejo raven adrenalina tako ekspertom kot nepoznavalcem borilnih veščin.
ROKOBORBA in MMA
ROKOBORBA je eden najstarejših športov na svetu, saj naj bi njeni začetki segali že v čas 3000 let pred našim štetjem, v središče športov pa so stopile z antičnimi olimpijskimi igrami, ki so se začele leta 776 pred našim štetjem. Današnji grško-rimski slog rokoborbe izhaja iz grškega in rimskega načina borbe, kjer lahko nasprotnika uporabljata le roke in zgornji del telesa za napad in prijem. Pri prostem slogu, ki se je uvrstil na olimpijske igre leta 1904, pa rokoborci uporabljajo še noge za odrivanje, dviganje in spotikanje ter lahko držijo nasprotnika nad in pod pasom. Rokoborba je na rednem programu letnih Olimpijskih iger. Zaradi globalnih sprememb v današnji družbi, so borilni športi zaradi svoje specifike zelo dobrodošli, da postanejo del posameznika. Rokoborba kot borilni šport je idealna za učenje otrok zato, ker ne vsebuje elementov udarcev, zlomov, vzvodov… Sestavljena je iz elementov, kateri so otrokom prirojeni in so nekje globoko v podzavesti – naravne oblike gibanj. Temeljna gibanja so tiste vrste telesnih gibanj, katere lahko sestavimo v ustrezno zaporedje ali pa spremenimo situacijo in že nastane rokoborska tehnika. Rokoborba je zelo specifičen šport, ker vsebuje veliko naravnih oblik gibanj, akrobatike in atletike, skratka vsebine, ki so osnova za nadaljnji gibalni razvoj otroka.
MMA je kratica za Mixed Martial Arts in se večinoma uporablja za različna tekmovanja, oz. načina borbe, kjer se kombinira borilne tehnike tako 'strikerske' (udarjaške) kot tudi 'grablerske' (grabilne) narave. Če poenostavimo – tolčejo se z rokami, nogami, se mečejo in valjajo po tleh). Če pogledamo zgodovino, to v bistvu ni nič novega, taka tekmovanja so imeli že stari Grki. Ampak kljub temu je bila javnost večinoma navajena borilnih tekmovanj, ki so bile omejene ali na udarjanje in brcanje (boks, karate, kickboks ...) ali pa na metanje, valjanje po tleh, davljenje (različne vrste rokoborbe, judo).
